Prvo je treba premagati oviro v glavi; misel o tem, da česa ne zmoremo je ta, ki nas hendikepira. Ko nam to uspe pa nas čaka še težji boj; dokazati drugim, da hočemo in zmoremo. Veliko ljudi pa samostojnost zamenjuje z »narediti sam«. Za čisto vsako stvar, ki jo hočemo narediti v življenju, ne glede na to ali smo »zdravi«, ali ne, pa potrebujemo nekaj, kar nam pomaga uresničiti željo. Ko hočemo govoriti s prijateljem, ki je v drugem mestu se ne zaderemo, pokličemo ga po telefonu; ko hočemo iti ven se oblečemo, da nam ni mraz; ko hočemo priti iz točke A v točko B, ki je oddaljena več kilometrov potrebujemo pomoč kakšnega prevoznega sredstva.

Točno ta boj je osnovna razlika, ki tudi iz invalida naredi emancipirano osebo. Namesto, da smo invalid, ki je pasivni opazovalec, priložnostna točka usmiljenja, postanemo aktivni subjekt v družbi. Zato sam ne razumem Almine prošnje, kot priložnost za usmiljenje, ampak kot klic za pomoč na poti k polni emancipaciji. Razumem jo, kot željo po polni in aktivni udeležbi v družbi. Ta prošnja je prišla do mene, do vseh nas v trenutku, ko je Alma, kot oseba na poti, da doseže velik »korak« pri osebni emancipaciji. Premagala ja tisti invalidski »ne zmorem«. To je redek trenutek, zelo oseben trenutek, ki si ga ona želi deliti z vsemi nami. Vabi nas, da se veselimo skupaj z njo!

Emso Šabić